Exeat in liquidos, Apium instar, quisque labores,
Et roseâ caeptos urgeat arte favos;
Omnibus unus amor studij, labor omnibus unus,
Vestrum ut mellifluas Alvear edat opes.

Gornje misli so zapisane v uvodni posvetilni pesmi knjižice »Akademske čebele ljubljanskih operozov…« s pravili, cilji, seznamom članov in njihovimi simboli, ki je izšla v latinskem jeziku leta 1701. Ta Akademija delavnih je bila ustanovljena l. 1693 v Ljubljani, delovala je kratkotrajno in kljub obnovitvi leta 1781 ni ustvarila tradicije. Prizadevanja za ponovno ustanovitev Akademije segajo v čas po prvi svetovni vojni in leta 1938 je bila ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti, ki deluje še danes. To je seveda le kratek zgodovinski uvod in pojasnilo, od kod vir za gornje verze, ki imajo velik simboličen pomen. Ne le verzi, celotno vsebino povezuje simbolika čebel, ki se zbirajo v pletenih koših ali košnicah, eni od razvojnih oblik današnjih čebelnjakov. Tudi simbol operozov, družbe delavnih ali akademikov, je koš s čebelami pred panoramo Ljubljane. Zakaj čebele in čebelnjaki? Odgovor na to vprašanje nam ponuja že nekaj misli v nastopnem govoru Ivana Štefana Florjančiča de Grienfelda (1663-1709), pravnika, ekonomista in numizmatika, v omenjeni publikaciji:

»Poglavitni smoter ustanove akademskih čebel, se pravi ljubljanskih operozov, združenih pod simbolom čebel, je: kakor nabirajo čebele med iz cvetja, da bi ga odnašale v uljnjak sebi in ljudem v prid, tako naj tudi operozi, napajajoč se iz cvetja piscev, pridobivajo in spravljajo njih najboljše sokove s tem namenom, da bi jih v enem uljnjaku združili v prid in korist nič manj sebi kakor drugim. To je tisto, na kar opozarjajo slovstveni svet s tem simbolom čebel, ki nabirajo med iz cvetja in ga znašajo v skupni uljnjak, in kar označujejo z geslom NAM IN DRUGIM.«

Vsa ta simbolika je povezana s čebelo kot pridno, delovno, marljivo, organizirano in neutrudno. Njena simbolika ni le posvetna ampak se dviga tudi na visoko duhovno raven. Čebela ima združene kolektivni in individualni vidik, posvetnega in duhovnega. V tem je bogastvo njene simbolike. To so vedeli že antični pisci. Klemen Aleksandrijski je npr. zapisal: Pojdi k čebeli, lenuh, poglej njena pota in postani moder! … Kajti čebela obdela cel travnik, da pride do kaplje medu. … Posnemajte razumnost čebel… Nekaj podobnega je bilo zapisano tudi na enem od slovenskih čebelnjakov v 19.stoletju, namreč: Po bučelah se vižej! (Zgleduj, ravnaj se po čebelah!). Simbolni pomen čebel in njihovo prispodobnost za znanje, razum, raziskovanje, ustvarjalnost, govorništvo, poezijo in inteligenco, zelo slikovito ponazarja tudi drug tak napis ljudske modrosti na čebelnjaku: »Tle se špeglejte lenuhi, pri tej mali, marni muhi!« (Tu se zgledujete lenuhi, pri tej mali, marljivi muhi/= čebeli/!) Z marljivostjo in vztrajnostjo čebele nabirajo med, to izjemno »pra-živilo«, ki ima prav tako simboličen pomen za spoznanja, znanja in modrosti. Antično izročilo pripoveduje, da se je npr. Pitagora, podobno kot keltski junaki, vse življenje hranil samo z medom, kajti med je hrana, ki daje navdih. Povezanost čebele z znanjem in inteligenco, tudi govorništvom  in poezijo, slikovito in simbolno pripovedujejo legende o znamenitih osebnostih, ki naj bi jim čebele sedle na njihove ustnice že v zibelki in jim lezle v usta. Z drugimi besedami, pomenijo njihova usta odprtino v čebelnjaku njihovega znanja, učenosti in ustvarjalnosti. Čebela je bitje ognjene narave, pomeni modrost in nesmrtnost duše, je gospodarica reda in blaginje.

Fundacija MORO namenja in omogoča torej »pašo« raznoterim prizadevnim čebelam, da okušajo cvetice znanosti, modrosti in ustvarjalnosti ter nosijo nabrano v čebelnjak človeštva.

Pot ni vrlini prestrma, ni trudu prozka stezica,
če roj številen poslal nanjo odločen je duh.*

Ardua virtuti via nulla, nec ulla labori
Semita, cui stipat mens Resoluta manum.